Tomaž Ovčak
Mošeja v Logu pod Mangrtom in njeni graditelji

	Foto: zbirka David Erik PIpan, Tomaž Ovčak
	Mošeja islamsko verujočih borcev 4. bosansko-hercegovskega pehotnega polka v Logu pod Mangrtom. Pogled je usmerjen natanko proti vzhodu, mošeja pa je obrnjena še nekaj stopinj južneje - proti Meki. V ozadju se vidijo hiše Spodnjega Loga, v daljavi pa greben Loške stene. Mošeja je bila zgrajena leta 1916, fotografija pa je nastala leta 1916 ali 1917 in izvira iz zapuščine nekega avstro-ogrskega feldkurata, ki je bil v tistem času na tem območju. (Kopiranje in nadaljnje razširjanje fotografij ni dovoljeno!)
	Foto: Vojni arhiv Dunaj
	Pogled na mošejo iz JZ smeri. V daljavi se vidi dolina Loške Koritnice.
	Foto: Vojni arhiv Dunaj
	Borci 4. bosansko-hercegovskega pehotnega polka na Rombonu.
	Foto: Tomaž Ovčak
	Na enem od mostov čez Sočo pri vasi Kal Koritnica je za bosanskimi vojaki ostal ohranjen tudi bosanski grb (desna fotografija; lokacija grba na desnem bregu Soče: y=391703, x=132987, napaka=10-; tam obstoječi viseči most čez Sočo, ki se vidi tudi na ortofotu, sploh ni označen na kartah, do njega pa najlažje pridemo, če se iz Kala Koritnice odpravimo po markirani poti v smeri proti planini Golobar). Na njem je pod krono z lilijami upodobljena roka starodavnega oklepljenega bojevnika, ki drži v pesti ukrivljen meč - handžar. Grb Bosne iz časov vladavine kralja Tvrdka si lahko ogledamo tudi na zunanji steni spominske cerkvice Sv. Duha na Javorci, kjer so upodobljeni grbi vseh nekdanjih avstro-ogrskih dežel (levo).
	Foto: Tomaž Ovčak
	Bošnjaki so v naših gorah pustili za seboj cel kup vojnih obeležij. Zgornja napisna plošča stoji nad vhodom v kaverno 13. stotnije 4. bosansko-hercegovskega pehotnega polka na Jastrovcu. Kaverna se je imenovala po tedaj tridesetletnem častniškem namestniku Ivanu Kusturi iz Gornjega Vakufa, ki si je to čast prislužil s hrabrostjo, za katero je dobil tudi zlato hrabrostno medaljo (glejte izsek iz seznama prejemnikov teh odlikovanj zgoraj). V notranjosti kaverne je na betonski polici ostal ohranjen tudi napis BH4, nekoč narejen iz šrapnelskih kroglic. Danes so za kroglicami ostale le vdolbinice. Lokacija kaverne: y=395815, x=129110, napaka=30-100
	Foto: Tomaž Ovčak

V bogati zgodovini Bovškega, ki so jo krojile številne vojske, so bile gore nad Sočo in njenimi pritoki poldrugo leto tudi dom vojakom, ki so na glavah nosili fese. Ti nenavadni borci, številni med njimi so bili islamski verniki, so si zgradili v Logu pod Mangrtom v dolini Koritnice tudi snežno belo mošejo. Stala je na travniku približno 100 metrov zahodno od Spodnjega Loga.

Ne, ne gre za obdobje turških vpadov, marveč za leti 1916 in 1917, ko so ob Soči divjali boji med vojskama Avstro-Ogrske in Italije, vojaki s fesi pa so bili bosansko-hercegovski vojaki, ki so v uniformah avstro-ogrske vojske na Bovškem pred Italijani branili habsburško monarhijo.

Za odgovor na vprašanje, kaj so sploh počeli v vojski Avstro-Ogrske, se moramo vrniti v leto 1878. Takrat je Avstro-Ogrska z okupacijo Bosne in Hercegovine končala skoraj petstoletno obdobje njene vključenosti v turški imperij. Nova oblast je na zasedenem ozemlju že leta 1881 uvedla splošno vojaško obveznost, do leta 1884 pa ga je razdelila tudi na štiri naborna območja in temu ustrezno ustanovila štiri bosansko-hercegovske pehotne polke - sarajevski (1.), banjaluški (2.), tuzelski (3.) in mostarski (4.) -, ki so v avstro-ogrski vojski veljali za elitne enote.

Njihovi možje so bili prava paša za oči, saj so nosili svetlomodre uniforme s širokimi t.i. turškimi hlačami, na bluzah so se jim svetili medeninasti gumbi, uradno pokrivalo pa je bil temnordeč fes, ki ni bil predpisan le za vojake islamske veroizpovedi, temveč tudi za tiste katoliške in pravoslavne.

Ko se je leta 1914 začela vojna, se je vpadljiva živopisna uniforma izkazala za smrtonosno pomanjkljivost, zato so jo zamenjali že po nekaj mesecih. Skupaj s fesom (!) je postala zeleno siva (nemško Feldgrau, poljsko siva).

Do takrat se je tudi pokazalo, iz kakšnega testa so ti vojaki. S svojim pogumom in nepremagljivostjo v boju mož na moža so vzbujali strah in trepet prav vsakemu sovražniku. Med njimi so bili tudi takšni, ki med juriši sploh niso nosili puške, pač pa so z eno roko metali bombe, v drugi pa vihteli buzdovan ali nož. Pogled nanje je bil za marsikaterega sovražnikovega vojaka zadnji v njegovem življenju.

Zaradi hrabrosti so bili med prvo svetovno vojno bosansko-hercegovski pehotni polki in lovski bataljoni (enote prve bojne črte; obstajale so tudi zaledne bosansko-hercegovske enote - delovne, gradbe ipd.) med najbolj odlikovanimi, če ne kar najbolj odlikovane enote v cesarski in kraljevski vojski. Cena odlikovanj pa je bila visoka in se je kazala v visokih številkah smrtnih žrtev.

V začetku aprila 1916 so prišli na bovški odsek fronte med Avstro-Ogrsko in Italijo tudi ti hrabri vojaki - pripadali so mostarskemu 4. bosansko-hercegovskemu pehotnemu polku. Na Bovškem je polk ostal do oktobra 1917, do preboja, ki je končal soško fronto, njegovi možje pa so v tem času predstavljali skoraj polovico od približno 10.000 avstro-ogrskih vojakov 93. pehotne divizije, ki je branila fronto med Rombonom in Krnom. Samo Rombon je leto in pol branilo kar 2000 Bošnjakov.

Vključno z žrtvami preboja pri Kobaridu jih je od aprila 1916 do oktobra 1917 na Bovškem umrlo približno tisoč. Mnogo, a ob današnjem vsesplošnem pretiravanju s števili smrtnih žrtev na soški fronti (ne, ni jih bilo milijon, pač pa "le" 300.000 - na obeh straneh skupaj!) za koga morda tudi presenetljivo malo. Sicer pa: kdo je že rekel, da je nekaj mrtvih tragedija, nekaj stotisoč pa le še statistika, s katero je tako lahko manipulirati?

Štiristo na Rombonu padlih Bošnjakov so pokopali na avstro-ogrskem vojaškem pokopališču v Logu pod Mangrtom, kjer se skupaj z gorskim strelcem upodobljen v kamnu eden od njih še dandanes ozira proti Rombonu.

Na tem zloglasnem vrhu je bilo najhuje od 16. do 18. septembra 1916, ko je I. bataljon 4. bosansko-hercegovskega pehotnega polka ubranil več zaporednih napadov petih italijanskih alpinskih bataljonov. Bošnjaki so iz svojih utrjenih skalnih položajev dobesedno zdesetkali napadalce, ki so imeli več kot 1600 padlih in ranjenih. V prvih dveh dneh spopadov so imeli hude, a neprimerno manjše izgube tudi sami, a so, zavedajoč se, da obvladujejo položaj, ostali povsem hladnokrvni. Ko se je 18. septembra ob desetih zjutraj jalovo končal še zadnji italijanski poizkus zavzetja vrha Rombona, je nadporočnik bosansko-hercegovske stotnije, ki je na koti 1992 preživela nekaj najsilovitejših italijanskih napadov, poslal v polkovni štab samo še kratko sporočilo: "Italijani spet postavljajo svoje žične ovire. Telefonske povezave so pretrgane na najmanj desetih mestih! Drugače nič novega. Skrbi so odveč! Nič izgub. Razpoloženje moštva zelo dobro - vojaki so si zaželeli ruma. Prosim, pošljite ga. Pa ne premalo!"

Vojake 4. bosansko-hercegovskega pehotnega polka, ki so imeli navado reči, "ako ima ruma bit će i šturma, ako nema ruma nema ni šturma", so v dneh pred načrtovanim napadom združenih avstro-ogrskih in nemških sil oktobra 1917 premestili na položaje v severnem delu Krnskega pogorja, kjer so se jim pridružili tudi vojaki 2. bosansko-hercegovskega pehotnega polka. Na kratkem odseku avstro-ogrske frontne črte med planinama Golobar in Duplje se je takrat zbralo kar 7000 bosansko-hercegovskih borcev, ki so med vsemi vojaki na širšem območju, predvidenim za napad, dobili verjetno najtežjo nalogo: zavzetje italijanskih položajev na grebenu Krn-Krnčica-Vrata-Vršič. To jim je uspelo šele na drugi dan napada, 25. oktobra 1917, ko so Italijani v vsesplošnem razsulu, ki sta ga povzročila preboja fronte v dolini (pri Bovcu in Tolminu), začeli panično zapuščati svoje položaje.

Vzdolž nekdanje bojne črte so dolga desetletja preživele številne ostaline soške fronte: poti, jarki, kaverne, vojna obeležja... Velik delež tistih na nekoč avstro-ogrski strani bovškega odseka fronte so od aprila 1916 do oktobra 1917 zgradili in branili prav tisoči Bošnjakov 4. bosansko-hercegovskega pehotnega polka. Takrat so bile številne tamkajšnje gore povsem v znamenju vojakov z zelenosivimi fesi.

Nekaterih od teh vrhov se njihov pečat drži še danes, saj nas poti, ki vodijo nanje, z vsakim metrom vzpona vodijo tudi nazaj v preteklost. Če ne prej, se nam bo vsaj na koncu teh poti, v kateri od globokih, temačnih, vlažnih in s kratico BH4 označenih kavern, zazdelo, da smo se znašli na kraju, kjer je čas obtičal v letu 1917. Da odmevi naših korakov, ki nam iz teme prihajajo naproti, niso to, pač pa odmevi vojnih dni in da bomo zdaj zdaj v soju čelne svetilke ugledali duhove padlih borcev, ki obsojeni na večnost še naprej branijo te vrhove.

Se sprašujete, kaj se je zgodilo z mošejo iz uvoda, ki bi bila danes, če bi bila še ohranjena, zaradi svojega vojnega izvora in lokacije v slikoviti alpski pokrajini, poseljeni s katoliško verujočim prebivalstvom, neprecenljiv kulturni spomenik in prvovrstna turistična zanimivost? Po pripovedovanjih so jo prav iz razlogov, s katerimi bi zdaj utemeljevali njeno varovanje, porušili že kmalu po koncu prve svetovne vojne. Spomin na Bošnjake, ki so se jih Italijani med prvo svetovno vojno bali huje od hudiča, je bil še živ, zato je bila mošeja italijanski upravi, ki je po vojni prevzela oblast v Posočju, prav gotovo velik trn v očesu.

Vse, ki kaj veste o tej mošeji ali imate morda kje spravljeno kakršnokoli zanimivo fotografsko dokumentarno gradivo iz obdobja prve svetovne vojne, prosimo, da se nam oglasite na naš elektronski naslov ali pa pišite na:

Društvo soška fronta Nova Gorica
Ulica Nikole Tesle 19
5290 Šempeter pri Gorici

16. oktobra 2001 je v članku o islamu, ki je bil objavljen v Delovi prilogi Ona, Elvis Pašić poleg mošeje v Logu pod Mangrtom omenil tudi vojni obstoj mošeje v Mostu na Soči (med vojno Sv. Lucija), o čemer pa zaenkrat avtorji teh spletnih strani ne vemo nič. Bomo preverili. Informacija je po eni strani verjetna (tudi tam so bili Bošnjaki - 6. bosansko-hercegovski lovski bataljon se je boril na Mengorah), po drugi strani pa tudi ne, saj je prav eden od urednikov teh strani rojen v Mostu na Soči in bi za kaj takega skoraj moral vedeti, če bi res nekoč obstajalo. Tudi Peter Kogoj z Mosta na Soči, eden najboljših poznavalcev terena in vojnega dogajanja na tem območju ter lastnik "Malega muzeja soške fronte", za to drugo mošejo še ni slišal.

Lokacija nekdanje mošeje: y=392327, x=140705, napaka=30-100 (Kliknite za prikaz lokacije v Interaktivnem naravovarstvenem atlasu Slovenije. Navodila za njegovo uporabo si lahko preberete tukaj.)