Dobrodošli   Kontakti   Povezave
px px
Obeležja   Bojišča   Fotografije   Eksponati
px px
Publikacije   Članki   Reportaže   Novice
px
 
px
px Dobrodošli px
  Vizija
  Načela (so)delovanja
  Načela znanstvenega dela
  Pogoji dovoljene nadaljnje uporabe vsebin
  Avtorska lastnina in internet
  Tehnični podatki in nastavitve
  O avtorjih
  Kontakti
px
px
px
px

Avtorska lastnina in internet

Priznam, k pisanju te in prejšnje točke sem se kar težko prisilil. Pa ne zaradi tega, ker ne bi imel česa povedati, pač pa zato, ker navajanje nekakšnih pogojev in prepovedi nadaljnje uporabe vsebin samo po sebi nima nobenega smisla, če ljudje ne razumejo razlogov in načel, na katerih slonijo te prepovedi. Da, govorimo o zaščiti avtorskih pravic in avtorske lastnine, ki pa jo v naši državi, kot kaže, razumejo le avtorji, pa še ti ne vsi. Če obstaja med avtorji kdo, ki je ne razume, ga doletita razsvetlitev in razodetje tisti hip, ko mu kdo ukrade avtorsko delo, na kar pa povprečnemu avtorju v naši mali balkanski deželici ni treba čakati prav dolgo. (Preberite še izkušnje drugih.) Začeti je treba torej čisto od začetka, s postulati.

Avtorsko delo je delo. Avtorski izdelek je izdelek. Avtorska lastnina je lastnina. Kraja avtorske lastnine je kraja.

Za primer in ilustracijo si vzemimo kar hipotetičnega kmetovalca, ki prideluje paradižnik. Njegovo delo je kmetovanje (sajenje, gnojenje, obiranje pridelka), katerega končni rezultat, izdelek je pridelek paradižnika. Zaradi vloženega dela je paradižnik njegova lastnina, ki jo nato za primeren znesek denarja prodaja na trgu, da si lahko plača vloženo delo. Če bi si kakšen nepridiprav brez plačila prilastil njegov paradižnik, bi temu rekli kraja, kraja pa je po zakonu kaznivo dejanje.

px px
Foto: Tomaž Ovčak
Avtorsko delo je kot pridelek paradižnika. Ne kradi ga lastniku!
 

Do sem je verjetno vse jasno, vsa načela, kajne? Zadeve se nenadoma in iz meni nerazumljivih razlogov zapletejo, ko spregovorimo o avtorskem delu in avtorski lastnini. Pa ponovimo zgodbo iz prejšnjega odstavka, le da bo namesto kmetovalca tokrat v njej nastopal fotograf. Njegovo delo je fotografiranje, katerega končni rezultat je avtorski izdelek - fotografija. Vendar ne fotografija kot kos filma ali papirja, pač pa kot podoba, film in papir sta namreč le nosilca te podobe. Enako kot ima kmetovalec svoj pridelek spravljen v zabojih, ima tudi fotograf svoj "pridelek" - podobe spravljen v "zabojih", le da namesto lesenih zabojev pri fotografu temu namenu služijo filmi in fotografski papir. Zaradi vloženega dela so fotografije-podobe njegova avtorska lastnina, ki jo lahko nato za primeren znesek denarja proda na trgu in si tako plača vloženo delo. Če bi si kakšen nepridiprav brez plačila prilastil njegove fotografije-podobe, bi temu rekli kraja, kraja pa je po zakonu kaznivo dejanje.

Sedaj bi nam moralo biti že jasno, kaj je avtorsko delo in avtorska lastnina. Če vam še vedno ni, se vprašajte, zakaj, zaradi česa kupujete knjige. Jih kupujete zaradi platnic in papirja ali pa morda zaradi vsebine, informacij, ki so v obliki besedila in podob natisnjene na papir? Tako, sedaj nam je, upam, že jasno, kaj je avtorsko delo in zakaj ga je malo nesramno in celo kaznivo ukrasti. Načela in razlogi so isti kot pri paradižniku.

Pa bi za avtorsko delo res morali komu plačevati? Zakaj neki le?!

S pojavom interneta so se pojavila tudi smešna in utopična razmišljanja, da je klasičnemu pojmovanju avtorske lastnine odklenkalo. Da ni več daleč čas, ko bo vse zastonj, ko bo lahko vsakdo zastonj, prosto in brez omejitev uporabljal avtorsko delo koga drugega. Sliši se kot nekoč v svetli prihodnosti obljubljani nam rajski komunizem. Sorry, žal vas moram v vaših sanjarjenih razočarati, tega dneva ne boste dočakali.

Razvoj interneta in pretoka informacij pomeni tudi razcvet avtorske lastnine, saj je bistvo večine avtorskih izdelkov prav gola informacija. Temu razvoju sledi tudi zakonodaja - sicer pa si preberite drobni pravniški tisk katere od spletnih strani, ki so bile narejene na drugi strani Atlantika, pa boste videli, kam gre razvoj. V smeri zaščite avtorjev, njihovih avtorskih pravic in avtorske lastnine.

Avtorska dela (izdelki) ne bodo nikoli povsem zastonj in na voljo povsem brez omejitev vsem uporabnikom iz enega povsem preprostega razloga: avtorsko delo stane, ni zastonj. Kdo bi si to mislil, kajne?! Da pisatelj napiše spodoben roman, potrebuje eno leto dela, ki seveda ni in ne bo nikoli zastonj. Ja, tudi pisatelji morajo občasno jesti, zato morajo biti tudi oni, tako kot vsi delavci, plačani za svoje, v tem primeru avtorsko delo. Enako velja za fotografe in fotografije, enako velja za vse avtorje in njihove avtorske izdelke.

Zaradi vsega povedanega bo tudi firmo Napster in njihovo prosto izmenjavanje mp3 prej ali slej vzel hudič v obliki zakonodaje za zaščito avtorske pravic in avtorske lastnine. Zakaj neki le, saj je celo v Delu zadnjič nekdo napisal, da je "...15 do 20 dolarjev za nakup albuma na nekaj deset centov vredni plastični ploščici ropanje pri živem telesu." Žal gre za avtorja, ki ne razume avtorske lastnine in ki se očitno ni še nikoli vprašal, kaj kupuje, ko kupuje knjigo ali glasbeni CD. Papir ali informacije, nekaj deset centov vredno plastično ploščico ali glasbo? Prazno plastično ploščico (CD-R) se namreč da kupiti za nekaj deset centov, razlika v ceni med prazno in polno je ravno zaradi avtorske vsebine (in seveda cele proizvodno-distribucijsko-prodajne verige, ki je potrebna, da izdelek lahko končno kupimo v nam najbližji trgovini).

Da bo zadeva bolj jasna, bom spet uporabil našega ljubega kmetovalca, pridelovalca sočnega rdečega paradižnika. Kaj bi si ubogi kmetovalec mislil, če bi prej omenjeni avtor (je s takšnimi, avtorjem škodljivimi razmišljanji sploh vreden tega naziva?!) prišel k njemu po zaboj paradižnika in se nato začel razburjati, da ga odira pri živem telesu, ker bi recimo zahteval 5.000 tolarjev za poln zaboj paradižnika, ko pa ja zaboj stane le 100 tolarjev?

Ker smo že na meji absurda, pojdimo kar do konca. Greste recimo takole v samopostrežno trgovino in si naberete za celo nakupovalno vrečko blaga. Stopite s polno vrečko k blagajni, kjer vam blagajničarka seveda izstavi račun za vse blago, ki ga imate v vrečki, vi pa se začnete takrat metati ob tla, da vas odirajo pri živem telesu, ker da menda dobro veste, da vrečka ne stane več kot 10 tolarjev. Mislim, da bi vas s to logiko hitro strpali v prisilni jopič in odpeljali na daljše "okrevanje" v primerno ustanovo. Ko gre za avtorska dela in njihovo varovanje pa lahko takšna razmišljanja in javno onesnaževanje z neumnostmi prebiramo celo v časopisih.

Kot fotograf imam tudi sam podobne izkušnje, saj mi hočejo ob prodaji fotografij po pravilu plačati le ceno za košček filma, na katerem je podoba, ne pa tudi za delo (in izkušnje ter amortizacijo opreme!), ki je bilo potrebno, da sem podobo na film sploh ujel. Torej klasična zgodba o tem, da ti vedno hočejo plačati le "zaboj", embalažo, ne pa "paradižnika", vsebine, kar dejansko kupujejo: "Film stane 1000-2000 tolarjev, zakaj nam potem svoje diapozitive prodajate za 10.000, 20.000 ali celo več tolarjev po kosu?" Začuda ljudje, ki sprašujejo takšna vprašanja, na avtomobilskem servisu nikoli ne vprašajo, zakaj so jim zaračunali tudi delo, ne pa le zamenjanih rezervnih delov.

Še opomba za konec. Besedilo je bilo namenoma napisano na takšen način, s sočnim izrazoslovjem, s številnimi nazornimi in marsikje do absurda prignanimi primeri - da bi bili razlogi in načela varovanja avtorskih praviv in avtorske lastnine jasni čim širšemu krogu bralcev. Ideje o brezplačni in povsem neomejeni (nadaljnji) uporabi avtorskih vsebin, dostopnih na spletu ali kjerkoli drugje, so namreč čista iluzija, kar je z logičnim razmišljanjem celo zelo lahko dokazati (glejte poudarjen tekst šest odstavkov nazaj). Seveda pa s tem nikomur ne odrekam pravice do njegovih iluzij. Problem je le v tem, da nas prav zgodovina uči, da so v imenu takšnih in drugačnih idej-iluzij bile v preteklosti storjene najhujše kršitve človekovih pravic. Pravica do lastnine in upravljanja z njo ter pravica do plačila za opravljeno delo pa spadata med takšne temeljne človekove pravice. Idealizirana "pravica" uporabnikov interneta do neomejene brezplačne (nadaljnje) uporabe informacij in avtorskih vsebin pa avtorjem krši prav ti dve temeljni človekovi pravici. Zato je neetična in v vsaki demokratični državi seveda tudi nezakonita, kar pa sem napisal že čisto na začetku.

Tomaž Ovčak

 

 

P.S.: Ko sem že napisal zgornje besedilo, sem našel na internetu še podobna razmišljanja (ki so mi zaradi podobnosti zelo polepšala dan) Brada Templetona 10 mitov o copyrightu in Radikalna teorija intelektualne lastnine. Vredno branja!

px
 
px
Dobrodošli | Povezave | Obeležja | Bojišča | Fotografije | Eksponati | Publikacije | Članki | Reportaže | Novice
px
px
Nazaj na portal px
px