|  | Avtorska lastnina in internet Priznam, k pisanju te in prejšnje
točke sem se kar težko prisilil. Pa ne
zaradi tega, ker ne bi imel česa povedati, pač pa zato, ker navajanje
nekakšnih pogojev in prepovedi nadaljnje uporabe vsebin samo po
sebi nima nobenega smisla, če ljudje ne razumejo razlogov in načel,
na katerih slonijo te prepovedi. Da, govorimo o zaščiti avtorskih
pravic in avtorske lastnine, ki pa jo v naši državi, kot kaže, razumejo
le avtorji, pa še ti ne vsi. Če obstaja med avtorji kdo, ki je ne
razume, ga doletita razsvetlitev in razodetje tisti hip, ko mu kdo
ukrade avtorsko delo, na kar pa povprečnemu avtorju v naši mali
balkanski deželici ni treba čakati prav dolgo. (Preberite
še izkušnje drugih.) Začeti je treba torej
čisto od začetka, s postulati. Avtorsko delo je delo. Avtorski
izdelek je izdelek. Avtorska lastnina je lastnina. Kraja avtorske
lastnine je kraja. Za primer in ilustracijo si vzemimo kar hipotetičnega
kmetovalca, ki prideluje paradižnik. Njegovo delo
je kmetovanje (sajenje, gnojenje, obiranje pridelka), katerega končni
rezultat, izdelek
je pridelek paradižnika. Zaradi vloženega dela je paradižnik njegova lastnina,
ki jo nato za primeren znesek denarja prodaja na trgu, da si lahko
plača vloženo delo. Če bi si kakšen nepridiprav brez plačila prilastil
njegov paradižnik, bi temu rekli kraja,
kraja pa je po zakonu kaznivo dejanje. Do sem je verjetno vse jasno, vsa načela, kajne?
Zadeve se nenadoma in iz meni nerazumljivih razlogov zapletejo,
ko spregovorimo o avtorskem delu in avtorski lastnini. Pa ponovimo
zgodbo iz prejšnjega odstavka, le da bo namesto kmetovalca tokrat
v njej nastopal fotograf. Njegovo delo
je fotografiranje, katerega končni rezultat je avtorski izdelek
- fotografija. Vendar ne fotografija kot kos filma ali papirja,
pač pa kot podoba, film in papir sta namreč le nosilca te podobe.
Enako kot ima kmetovalec svoj pridelek spravljen v zabojih, ima
tudi fotograf svoj "pridelek" - podobe spravljen v "zabojih", le
da namesto lesenih zabojev pri fotografu temu namenu služijo filmi
in fotografski papir. Zaradi vloženega dela so fotografije-podobe
njegova avtorska lastnina,
ki jo lahko nato za primeren znesek denarja proda na trgu in si
tako plača vloženo delo. Če bi si kakšen nepridiprav brez plačila
prilastil njegove fotografije-podobe, bi temu rekli kraja,
kraja pa je po zakonu kaznivo dejanje. Sedaj bi nam moralo biti že jasno, kaj je avtorsko
delo in avtorska lastnina. Če vam še vedno ni, se vprašajte, zakaj,
zaradi česa kupujete knjige. Jih kupujete zaradi platnic in papirja
ali pa morda zaradi vsebine, informacij, ki so v obliki besedila
in podob natisnjene na papir? Tako, sedaj nam je, upam, že jasno,
kaj je avtorsko delo in zakaj ga je malo nesramno in celo kaznivo
ukrasti. Načela in razlogi so isti kot pri paradižniku. Pa bi za avtorsko delo res morali komu plačevati?
Zakaj neki le?! S pojavom interneta so se pojavila tudi smešna
in utopična razmišljanja, da je klasičnemu pojmovanju avtorske lastnine
odklenkalo. Da ni več daleč čas, ko bo vse zastonj, ko bo lahko
vsakdo zastonj, prosto in brez omejitev uporabljal avtorsko delo
koga drugega. Sliši se kot nekoč v svetli prihodnosti obljubljani
nam rajski komunizem. Sorry, žal vas moram v vaših sanjarjenih razočarati,
tega dneva ne boste dočakali. Razvoj interneta in pretoka informacij pomeni tudi
razcvet avtorske lastnine, saj je bistvo večine avtorskih izdelkov
prav gola informacija. Temu razvoju sledi tudi zakonodaja - sicer
pa si preberite drobni pravniški tisk katere od spletnih strani,
ki so bile narejene na drugi strani Atlantika, pa boste videli,
kam gre razvoj. V smeri zaščite avtorjev, njihovih avtorskih pravic
in avtorske lastnine. Avtorska
dela (izdelki) ne bodo nikoli povsem zastonj in na voljo povsem
brez omejitev vsem uporabnikom iz enega povsem preprostega razloga:
avtorsko delo stane, ni zastonj.
Kdo bi si to mislil, kajne?! Da pisatelj napiše spodoben roman,
potrebuje eno leto dela, ki seveda ni in ne bo nikoli zastonj. Ja,
tudi pisatelji morajo občasno jesti, zato morajo biti tudi oni,
tako kot vsi delavci, plačani za svoje, v tem primeru avtorsko delo.
Enako velja za fotografe in fotografije, enako velja za vse avtorje
in njihove avtorske izdelke. Zaradi vsega povedanega bo tudi firmo Napster in
njihovo prosto izmenjavanje mp3 prej ali slej vzel hudič v obliki
zakonodaje za zaščito avtorske pravic in avtorske lastnine. Zakaj
neki le, saj je celo v Delu zadnjič nekdo napisal, da je "...15
do 20 dolarjev za nakup albuma na nekaj deset centov vredni plastični
ploščici ropanje pri živem telesu." Žal gre za avtorja, ki ne razume
avtorske lastnine in ki se očitno ni še nikoli vprašal, kaj kupuje,
ko kupuje knjigo ali glasbeni CD. Papir ali informacije, nekaj deset
centov vredno plastično ploščico ali glasbo? Prazno plastično ploščico
(CD-R) se namreč da kupiti za nekaj deset centov, razlika v ceni
med prazno in polno je ravno zaradi avtorske vsebine (in seveda
cele proizvodno-distribucijsko-prodajne verige, ki je potrebna,
da izdelek lahko končno kupimo v nam najbližji trgovini). Da bo zadeva bolj jasna, bom spet uporabil našega
ljubega kmetovalca, pridelovalca sočnega rdečega paradižnika. Kaj
bi si ubogi kmetovalec mislil, če bi prej omenjeni avtor (je s takšnimi,
avtorjem škodljivimi razmišljanji sploh vreden tega naziva?!) prišel
k njemu po zaboj paradižnika in se nato začel razburjati, da ga
odira pri živem telesu, ker bi recimo zahteval 5.000 tolarjev za
poln zaboj paradižnika, ko pa ja zaboj stane le 100 tolarjev? Ker smo že na meji absurda, pojdimo kar do konca.
Greste recimo takole v samopostrežno trgovino in si naberete za
celo nakupovalno vrečko blaga. Stopite s polno vrečko k blagajni,
kjer vam blagajničarka seveda izstavi račun za vse blago, ki ga
imate v vrečki, vi pa se začnete takrat metati ob tla, da vas odirajo
pri živem telesu, ker da menda dobro veste, da vrečka ne stane več
kot 10 tolarjev. Mislim, da bi vas s to logiko hitro strpali v prisilni
jopič in odpeljali na daljše "okrevanje" v primerno ustanovo.
Ko gre za avtorska dela in njihovo varovanje pa lahko takšna razmišljanja
in javno onesnaževanje z neumnostmi prebiramo celo v časopisih. Kot fotograf imam tudi sam podobne izkušnje, saj
mi hočejo ob prodaji fotografij po pravilu plačati le ceno za košček
filma, na katerem je podoba, ne pa tudi za delo (in izkušnje ter
amortizacijo opreme!), ki je bilo potrebno, da sem podobo na film
sploh ujel. Torej klasična zgodba o tem, da ti vedno hočejo plačati
le "zaboj", embalažo, ne pa "paradižnika", vsebine, kar dejansko
kupujejo: "Film stane 1000-2000 tolarjev, zakaj nam potem svoje
diapozitive prodajate za 10.000, 20.000 ali celo več tolarjev po
kosu?" Začuda ljudje, ki sprašujejo takšna vprašanja, na avtomobilskem
servisu nikoli ne vprašajo, zakaj so jim zaračunali tudi delo, ne
pa le zamenjanih rezervnih delov. Kot smo že ugotovili,
pomeni internet predvsem prost dostop do podatkov in informacij,
nikakor pa ne pomeni proste uporabe teh informacij, ki so v veliki
večini primerov avtorska lastnina in zato avtorsko zaščitene. Problem
prostega dostopa do informacij in hkratne omejitve nadaljnje uporabe
avtorskih vsebin je večinoma rešen tako, da lahko vsi uporabniki
do informacij dostopajo brez omejitev ter jih lahko brez dodatnih
dovoljenj uporabljajo le za svoje osebne namene, nikakor pa jih
ne smejo kopirati in se z njimi materialno okoriščati. Uporabljati
jih smejo torej le v enem, osebnem izvodu in izključno v nekomercialne
namene. Vsaka drugačna uporaba mora biti predhodno pisno potrjena
s strani avtorja oz. lastnika avtorskih pravic. Še opomba za konec. Besedilo
je bilo namenoma napisano na takšen način, s sočnim izrazoslovjem,
s številnimi nazornimi in marsikje do absurda prignanimi primeri
- da bi bili razlogi in načela varovanja avtorskih praviv in avtorske
lastnine jasni čim širšemu krogu bralcev. Ideje o brezplačni in
povsem neomejeni (nadaljnji) uporabi avtorskih vsebin, dostopnih
na spletu ali kjerkoli drugje, so namreč čista iluzija, kar je z
logičnim razmišljanjem celo zelo lahko dokazati (glejte poudarjen
tekst šest odstavkov nazaj). Seveda pa s tem nikomur ne odrekam
pravice do njegovih iluzij. Problem je le v tem, da nas prav zgodovina
uči, da so v imenu takšnih in drugačnih idej-iluzij bile v preteklosti
storjene najhujše kršitve človekovih pravic. Pravica do lastnine
in upravljanja z njo ter pravica do plačila za opravljeno delo pa
spadata med takšne temeljne človekove pravice. Idealizirana "pravica"
uporabnikov interneta do neomejene brezplačne (nadaljnje) uporabe
informacij in avtorskih vsebin pa avtorjem krši prav ti dve temeljni
človekovi pravici. Zato je neetična in v vsaki demokratični državi
seveda tudi nezakonita, kar pa sem napisal že čisto na začetku. Tomaž Ovčak P.S.: Ko sem že napisal zgornje besedilo, sem našel
na internetu še podobna razmišljanja
(ki so mi zaradi podobnosti zelo polepšala dan) Brada Templetona 10
mitov o copyrightu in Radikalna
teorija intelektualne lastnine. Vredno branja! |  |